Pri nas imamo kar nekaj hiš v vasi in moram reči, da se super razumemo, če pozabimo na to, da naša zlata soseda še kako rada rada gleda skozi žaluzije na oknih, da vidi, kaj se dogaja. Prav nič ne bi rekli, če bi gospa gledala skozi okno tako, da bi jo videli. Tako pa gleda skrito in nam je vsem smešno. Gospa je starejša in živi sama. Lahko rečemo, da je dobrega srca, le nič nima za početi, ker je osamljena in potem ji je zanimivo, kaj delamo mi. Včasih se mi prav zasmili in vedno si vzame čas, da potrkam na njena vrata in ji kaj prinesem. En dan pa je bilo na okno in žaluzije se niso premaknile. Takoj sem vedela, da to nekaj ni v redu. Šla sem do nje in kar dolgo zvonila. Na kar sem slišala njen glas, da so vrata odprta in da naj grem naprej. Prav sem imela, gospa je padla in se ni mogla pobrati. Tako so jo žaluzije rešile, kajti drugače bi še kar dolgo sedela na tleh.
Gospa je bila tako hvaležna, da sem prišla in nisem mogla biti tiho, da ne bi rekla, da sem videla, da se žaluzije niso nič premaknile. Gospa se je nasmejala, to ji je bilo smešno in še naprej rada gleda skozi žaluzije, čeprav ve, da jo vidimo. Včasih se celo nasmeji.
Radi jo imamo in dokler bo uporabljala žaluzije vemo, da je z njo v redu. Z sosedi smo kar dogovorjeni, da vsake toliko gre na kavo kdo drug, tako da se menjujemo. Ona pa je še kako vesela obiska, ker jo otroci ne obiskujejo pogosto, saj živijo daleč stran.
Mi smo veseli, da je med nami v vasi, njene žaluzije tudi nam pričarajo nasmeh, ko vidimo, da se nekaj miga in da gospa opazuje naše delo na terasi.
