Barvanje obrvi je bilo dolgo nekaj, kar sem prepuščala kozmetičarki. Nikoli si nisem mislila, da bi to znala narediti sama, pa še bala sem se, da bom pretiravala in imela pretemne obrvi, ki bodo videti nenaravno. Potem pa sem med dopustom enkrat zamudila termin in se odločila, da poskusim sama doma. Kupila sem barvo, ki mi jo je priporočila prijateljica, v odtenku, ki je le za odtenek temnejši od moje naravne barve.
Prvič sem bila res živčna. Natančno sem prebrala navodila, si pripravila vse potrebno, vključno z vazelinom za zaščito kože okrog obrvi, in nastavila timer na telefonu. Barvo sem nanesla previdno, v tankem sloju, in upala na najboljše. Ko sem jo sprala dol po predpisanem času, sem bila pozitivno presenečena. Rezultat je bil precej naraven, a vseeno opazen. Obrvi so bile bolj definirane, obraz pa je kar zažarel.
Od takrat sem barvanje obrvi začela redno izvajati doma, približno na tri do štiri tedne. Včasih jih še dodatno oblikujem s pinceto, da poudarim naravno linijo. Največja prednost barvanja obrvi zame ni samo prihranek pri času zjutraj, ampak to, da se ves dan počutim urejeno, tudi brez ličil.
Barvanje obrvi mi je tudi pomagalo, da sem začela bolj ceniti svoj naravni obraz. Ni treba veliko, da se počutiš bolje, le malo poudarka na pravem mestu. Seveda še vedno kdaj obiščem kozmetičarko za bolj natančno oblikovanje, a zdaj imam občutek, da imam stvar pod nadzorom.
To je ena tistih majhnih rutin, ki jih prej morda podcenjuješ, potem pa ugotoviš, da ti dajo več, kot si mislil. Samozavest, urejen videz in občutek, da skrbiš zase.
Zanimivo je tudi to, da so drugi hitro opazili razliko, a nihče ni takoj vedel, kaj je drugače. Slišala sem komentarje, da izgledam bolj spočita ali da mi nekaj ‘paše’. Barvanje obrvi se je izkazalo za eno tistih malenkosti, ki subtilno vplivajo na celoten videz. In to mi je dalo še dodaten zagon, da nadaljujem z nego.