Babica in dedek sta živela nasproti gasilskega doma. Jaz sem ure in ure opazoval gasilce pri njihovih vsakodnevnih opravilih in komaj čakal, da sem zaslišal najprej zvonec v domu, potem še zvoke sirene gasilskih vozil, ki so zapuščala garažo velikega gasilskega doma. Kar nekaj časa sem prosil dedka, da me odpelje na ogled kakšnega gasilskega doma, da vidim od blizu vse to njihovo dogajanje. In res, nekega poletnega dopoldneva, ko smo imeli že zaslužene poletne počitnice, mi pomigne naj se hitro spravim iz pižame v oblačila. Navihano pomežikne proti babici, ta se nasmeji in na mizo postavi zajtrk. Vse pojej, mi reče, da boš močan kot gasilci tam čez cesto. Niti malo se mi ni sanjalo, da bom ta dan spoznal delo in opravila gasilca v našem gasilskem domu. Po zajtrku in obisku kopalnice zaradi umivanja zob, mi dedek pove, da greva na izlet čez cesto.
Previdno prečkava cesto na prehodu za pešce in že sva pred stranskimi vrati gasilskega doma. Dedek pozvoni in vrata se odprejo.
Ko vstopiva, naju pričakajo gasilci, postavljeni v vrsto kot pri vojakih. Danes boš naš mladi gasilec prostovoljec Samo mi reče poveljnik te male četice. Najprej me odpeljejo v njihove garderobe, kjer spoznam osebno opremo vsakega gasilca. Na stolu je zložena celotna obleka z vso opremo, dvignem jo in me vrže na ta zadnjo. Kakšna teža. In vse to nosijo na sebi, ko se borijo z ognjem. Zdaj pa je na vrsti še najpomembnejše. Gasilski avto. Vse nestrpen sedem za volan. Kako je vse veliko in koliko raznih gumbov je na plošči pred menoj. Poveljnik pokaže na stikalo, na katerem piše sirena, in pomigne. S strahom pritisnem na gumb. Vklopijo se modre luči in zvok gasilske sirene preleti ušesa. Tukaj v garaži je še močnejši, da kar bolijo ušesa. Za darilo sem dobil še gasilsko čelado.